Častnik
Njegova
aktivna leta so bila ves čas povezana tudi z vojsko. Med počitnicami je
delal na taborih predvojaške vzgoje in je bil osem let komandant
taborov. Ob ustanovitvi teritorialne obrambe (TO) je postal
neprofesionalni komandant občinskega štaba TO in bil ves čas aktiven
kot rezervni oficir. Svojo »vojaško« kariero je končal s činom majorja
v vojni za Slovenijo, kot komandant Pohorskega odreda, ki je med drugim
zasegel največje skladišče streliva JLA v Sloveniji, v Ložnici.
»Streliva je bilo kakih 6.000 ton, kompozicija na železnici pa bi
segala od Pragerskega do Maribora,« se je tistih negotovih dni
spominjal Ivan. Še sreča, da je bila vojna kratkotrajna in je strelivo
ostalo neporabljeno v skladiščih Slovenske vojske …RibičV stik z
ribičijo je prišel kot sindikalist. Sindikalna organizacija opekarne
Pragersko je gospodarila z glinokopi, kjer so lovili ribe člani
sindikata. Sredi 60. let se je aktivno vključil v delo RD Slovenska
Bistrica, kjer aktivno sodeluje še vedno. Svojo pot v RD je začel kot
mentor mladih, kmalu pa je postal podpredsednik upravnega odbora RD. Po
smrti takratnega predsednika je bil izvoljen na njegovo mesto in to
funkcijo opravljal polnih devetnajst let. V tistem času je bil tudi pet
let predsednik ZRD Maribor in član predsedstva RZS, eno leto pa celo
njen podpredsednik. Med pomembnimi zaslugami v času njegovega članstva
v predsedstvu RZS je zagotovo to, da ima RZS zdaj svoje prostore, kjer
deluje njena strokovna služba, skupaj z uredništvom Ribiča. »Dal sem
pobudo za nakup, podprla sta me Štefan Hari iz ZRD Pomurja in Zvonko
Furman iz ZRD Ptuj. Sklep, da bomo delovanje RZS oz. strokovne službe
posodobili in zato namenili finančna sredstva, pa je sprejela skupščina
RZS. Stari najeti prostori na Župančičevi ulici so bi vse prej ko
primerni za resno delo, saj bi pisarni sekretarja prej ko e lahko rekli
priročno skladišče, kot kaj drugega,« se tistega obdobja spominja
Ivan.Slovenija je v tistčasu doživela korenite družbene spremembe in
tudi slovensko ribištvo je preživljalo obdobje negotovosti, ko njegova
prihodnost ni bila povsem jasna. Odprte so bile številne možnosti, pa
tudi črni scenarij se ni zdel nemogoč. »Sedanje vodstvo RZS je v tem
negotovem času odigralo izjemno pomembno vlogo, saj je uspelo povezati
RD in najti razmeroma uspešen dialog z državo oz. ministrstvom za
kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvom za okolje in
prostor. Slovenski ribiči smo dobili svojo veljavo, nekakšno priznanje
za minulo delo, kjer smo se pokazali kot zreli in sposobni upravljavci
z vodnim življem. Velika je zasluga RZS, da so vse slovenske RD
ohranile dosedanji status upravljavca, žal s koncesijskimi pogodbami. V
osnovi sicer nisem proti koncesijskemu odnosu, vendar bi moral le-ta
nujno upoštevati vrednost vloženega ribiškega dela, kar bi bil dober
pokazatelj, kdo je komu pravzaprav dolžnik. Cilj države bi moral biti –
cilj ribičev namreč zagotovo je - da bi bile slovenske vode čiste in
zdrave, kar je osnoven pogoj za normalno gospodarjenje, in bogate z
ribjim življem.«Za večino ribiških funkcionarjev sčasoma postane
značilno, da so bolj ribiški delavci kot ribiči. Kaj pa Ivo Ferk? »Ja,
tudi zase bi lahko rekel, da več delam za ribičijo, kot pa lovim ribe.
Ampak tudi slednje počnem dokaj redno. Sem tako organizator kot tudi
udeleženec ribiških srečanj - tekmovanj, ki jih imamo vsako nedeljo na
Pragerskem, večkrat pa se udeležim tudi prijateljskih tekmovanj v
ribolovu, na katera me povabijo iz sosednjih RD. Bolj kot sam ribolov
mi je pomembno druženje, še posebej sedaj, ko postajam starejši. Tako
kot jaz, razmišlja tudi veliko mojih prijateljev in zmeraj, kadar se
srečamo ob vodi, se imamo lepo. Ribe pa že zelo dolgo nisem prinesel
domov.«
V RD Slovenska Bistrica je veliko mladih, vključno s
predsednikom, kar kaže, da jih je Ivan Ferk znal pritegniti v RD in da
je znal tudi uspešno stopiti prek generacijskih razlik. Med njimi uživa
veliko naklonjenost in spoštovanje. »Zelo veliko časa sem prebil v RD,
veliko smo bili skupaj, veliko smo delali. V delo sem vedno vključeval
tudi mlade. Gradili smo ribnike, ribiške kolibe … Počasi so postajali
del življenja RD, sočasno pa so nastajali tudi medsebojni odnosi. Tudi
odnose in zaupanje pa je bilo treba graditi in nič se ni zgodilo čez
noč.«
Ivo Ferk je ob petdesetletnem jubileju, ki ga je RD Slovenska
Bistrica praznovala letos, za dolgoletno delo in prispevek slovenskemu
sladkovodnemu ribištvu prejel najvišje priznanje RZS, plaketo Ivana
Franketa. Tisti, ki so bili z njim v slovesnem trenutku, vedo povedati,
da so se takrat v njegovih očeh zalesketale solze … O solzah Ivan ne
govori rad … »Moram priznati, da so me zelo presenetili. Ne vem, kaj
naj rečem drugega kot to, da sem na to priznanje zelo ponosen. Takoj
sem ga dal uokviriti in zdaj visi na častnem mestu med vsemi tistimi
prejetimi priznanji, ki mi največ pomenijo. Na nekinačin je to
priznanje vrhunec vsega, naprej ni ničesar več. A to zame še zdaleč ne
pomeni, da bom obsedel brez dela. Jaz sem z dušo pri slovenski ribičiji
in zanjo bom delal, dokler mi bom le lahko. Nekateri v tem ne vidijo
več pravega smisla, jaz pa nasprotno vidim smisel v delu, dokler to
dopušča zdravje in moči.
Ata Ivan Ferk
Tako ga kličejo
predvsem mlajši ribiški tovariši iz RD Slovenska Bistrica. Nisem brskal
po zgodovini tega simpatičnega poimenovanja, vem pa, da ata ne rečeš
komur oli. Tako lahko rečeš starejšemu človeku, pri katerem začutiš
očetovsko toplino in varnost; človeku, na katerega se lahko obrneš v
stiski in ki nikoli ne odreče pomoči.Ko sem ga gledal v obraz, ki ga je
z ostrim, nezmotljivim dletom dolga leta klesalo življenje, sem dobil
občutek, da je edino razpoloženje, ki mu pristoji, dobra volja; da je
še najbolj v sozvočju s samim seboj takrat, ko mu vse gube in gubice
zaigrajo v širokem nasmehu. Tudi ko naju je na njegovem vrtu prijetno
božalo jesensko sonce in je, poln spominov, ki so znova zaživeli med
najinim pogovorom, pogledoval proti pohorskim vrhovom, mu je okrog oči
igral hudomušen nasmešek.Takega imam pred očmi, odkar ga poznam