Učitelj
Ivan Ferk je doma iz Prevorja na Kozjanskem. Leta 1945 se je s starši preselil v Slovensko Bistrico. Po končani osnovni šoli je nadaljeval s šolanjem na mariborskem učiteljišču in postal učitelj. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v Starem trgu pri Ložu. V tistem času je oblekel tudi vojaško suknjo, ki jo je v šoli rezervnih oficirjev v Bileći nosil  enajst  mesecev. Po vrnitvi je leta 1958  začel učiteljsko službo v Ložnici in še istega leta poleg nje prevzel tudi službo ravnatelja. Leta 1963 je postal profesionalni tajnik občinskega sindikalnega sveta, leta 1966 pa ravnatelj vzgojno-varstvenega zavoda (VVZ) v Slovenski Bistrici.  Tedaj je bil tudi profesionalni predsednik občinske konference SZDL. »Takrat sem se izoblikoval v prepričanju socialista in do danes me ni še nihče ´premaknil´. Še vedno sem socialist in še vedno je zame človek največja vrednota.« Dandanašnji je to najbrž slišati nekoliko staromodno, a tisti, ki smo toliko stari, da lahko primerjamo čase, ko smo imeli še čas drug za drugega, in današnji čas, ko nekaj šteje zgolj denar, ko so moralne vrednote prej ko ne nepotrebna navlaka, družba pa vse bolj razčlovečena, razumemo smisel Ferkovih besed …Leta 1992 je Ivan Ferk z mesta ravnatelja VVZ odšel v zasluženi pokoj.

Častnik
Njegova aktivna leta so bila ves čas povezana tudi z vojsko. Med počitnicami je delal na taborih predvojaške vzgoje in je bil osem let komandant taborov. Ob ustanovitvi teritorialne obrambe (TO) je postal neprofesionalni komandant občinskega štaba TO in bil ves čas aktiven kot rezervni oficir. Svojo »vojaško« kariero je končal s činom majorja v vojni za Slovenijo, kot komandant Pohorskega odreda, ki je med drugim zasegel največje skladišče streliva JLA v Sloveniji, v Ložnici. »Streliva je bilo kakih 6.000 ton, kompozicija na železnici pa bi segala od Pragerskega do Maribora,« se je tistih negotovih dni spominjal Ivan. Še sreča, da je bila vojna kratkotrajna in je strelivo ostalo neporabljeno v skladiščih Slovenske vojske …RibičV stik z ribičijo je prišel kot sindikalist. Sindikalna organizacija opekarne Pragersko je gospodarila z glinokopi, kjer so lovili ribe člani sindikata. Sredi 60. let se je aktivno vključil v delo RD Slovenska Bistrica, kjer aktivno sodeluje še vedno. Svojo pot v RD je začel kot mentor mladih, kmalu pa je postal podpredsednik upravnega odbora RD. Po smrti takratnega predsednika je bil izvoljen na njegovo mesto in to funkcijo opravljal polnih devetnajst let. V tistem času je bil tudi pet let predsednik ZRD Maribor in član predsedstva RZS, eno leto pa celo njen podpredsednik. Med pomembnimi zaslugami v času njegovega članstva v predsedstvu RZS je zagotovo to, da ima RZS  zdaj svoje prostore, kjer deluje njena strokovna služba, skupaj z uredništvom Ribiča. »Dal sem pobudo za nakup, podprla sta me Štefan Hari iz ZRD Pomurja in Zvonko Furman iz ZRD Ptuj. Sklep, da bomo delovanje RZS oz. strokovne službe posodobili in zato namenili finančna sredstva, pa je sprejela skupščina RZS. Stari najeti prostori na Župančičevi ulici so bi vse prej ko primerni za resno delo, saj bi pisarni sekretarja prej ko e lahko rekli priročno skladišče, kot kaj drugega,« se tistega obdobja spominja Ivan.Slovenija je v tistčasu doživela korenite družbene spremembe in tudi slovensko ribištvo je preživljalo obdobje negotovosti, ko njegova prihodnost ni bila povsem jasna. Odprte so bile številne možnosti, pa tudi črni scenarij se ni zdel nemogoč. »Sedanje vodstvo RZS je v tem negotovem času odigralo izjemno pomembno vlogo, saj je uspelo povezati RD in najti razmeroma uspešen dialog z državo oz. ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvom za okolje in prostor. Slovenski ribiči smo dobili svojo veljavo, nekakšno priznanje za minulo delo, kjer smo se pokazali kot zreli in sposobni upravljavci z vodnim življem. Velika je zasluga RZS, da so vse slovenske RD ohranile dosedanji status upravljavca, žal s koncesijskimi pogodbami. V osnovi sicer nisem proti koncesijskemu odnosu, vendar bi moral le-ta nujno upoštevati vrednost vloženega ribiškega dela, kar bi bil dober pokazatelj, kdo je komu pravzaprav dolžnik. Cilj države bi moral biti – cilj ribičev namreč zagotovo je -  da bi bile slovenske vode čiste in zdrave, kar je osnoven pogoj za normalno gospodarjenje, in bogate z ribjim življem.«Za večino ribiških funkcionarjev sčasoma postane značilno, da so bolj ribiški delavci kot ribiči. Kaj pa Ivo Ferk? »Ja, tudi zase bi lahko rekel, da več delam za ribičijo, kot pa lovim ribe. Ampak tudi slednje počnem dokaj redno. Sem tako organizator kot tudi udeleženec ribiških srečanj - tekmovanj, ki jih imamo vsako nedeljo na Pragerskem, večkrat pa se udeležim tudi prijateljskih tekmovanj v ribolovu, na katera me povabijo iz sosednjih RD. Bolj kot sam ribolov mi je pomembno druženje, še posebej sedaj, ko postajam starejši. Tako kot jaz, razmišlja tudi veliko mojih prijateljev in zmeraj, kadar se srečamo ob vodi, se imamo lepo. Ribe pa že zelo dolgo nisem prinesel domov.«
V RD Slovenska Bistrica je veliko mladih, vključno s predsednikom, kar kaže, da jih je Ivan Ferk znal pritegniti v RD in da je znal tudi uspešno stopiti prek generacijskih razlik. Med njimi uživa veliko naklonjenost in spoštovanje. »Zelo veliko časa sem prebil v RD, veliko smo bili skupaj, veliko smo delali. V delo sem vedno vključeval tudi mlade. Gradili smo ribnike, ribiške kolibe … Počasi so postajali del življenja RD, sočasno pa so nastajali tudi medsebojni odnosi. Tudi odnose in zaupanje pa je bilo treba graditi in nič se ni zgodilo čez noč.«
Ivo Ferk je ob petdesetletnem jubileju, ki ga je RD Slovenska Bistrica praznovala letos, za dolgoletno delo in prispevek slovenskemu sladkovodnemu ribištvu prejel najvišje priznanje RZS, plaketo Ivana Franketa. Tisti, ki so bili z njim v slovesnem trenutku, vedo povedati, da so se takrat v njegovih očeh zalesketale solze … O solzah Ivan ne govori rad … »Moram priznati, da so me zelo presenetili. Ne vem, kaj naj rečem drugega kot to, da sem na to priznanje zelo ponosen. Takoj sem ga dal uokviriti in zdaj visi na častnem mestu med vsemi tistimi prejetimi priznanji, ki mi največ pomenijo. Na nekinačin je to priznanje vrhunec vsega, naprej ni ničesar več. A to zame še zdaleč ne pomeni, da bom obsedel brez dela. Jaz sem z dušo pri slovenski ribičiji in zanjo bom delal, dokler mi bom le lahko. Nekateri v tem ne vidijo več pravega smisla, jaz pa nasprotno vidim smisel v delu, dokler to dopušča zdravje in moči.

Ata Ivan Ferk
Tako ga kličejo predvsem mlajši ribiški tovariši iz RD Slovenska Bistrica. Nisem brskal po zgodovini tega simpatičnega poimenovanja, vem pa, da ata ne rečeš komur oli. Tako lahko rečeš starejšemu človeku, pri katerem začutiš očetovsko toplino in varnost; človeku, na katerega se lahko obrneš v stiski in ki nikoli ne odreče pomoči.Ko sem ga gledal v obraz, ki ga je z ostrim, nezmotljivim dletom dolga leta klesalo življenje, sem dobil občutek, da je edino razpoloženje, ki mu pristoji, dobra volja; da je še najbolj v sozvočju s samim seboj takrat, ko mu vse gube in gubice zaigrajo v širokem nasmehu. Tudi ko naju je na njegovem vrtu prijetno božalo jesensko sonce in je, poln spominov, ki so znova zaživeli med najinim pogovorom, pogledoval proti pohorskim vrhovom, mu je okrog oči igral hudomušen nasmešek.Takega imam pred očmi, odkar ga poznam

 

Igor Holy