dr. Josefa Mikuške, ki je tedaj deloval v Kopačkem ritu, da je to ogrožena in avtohtona vrsto ptice. Tako mnenje je brez kakršnih koli raziskovanj sprejela skoraj vsa tedanja Evropa. Pozneje se je izkazalo, da je bila zmota: kormoran, vrste sinensis, ni evropska, pač pa kitajska vrsta, niti ni bila v Evropi ogrožena vrsta. Takrat je v Evropi bilo približno 30.000 osebkov te vrste, ki so opravljali sanitarno-biološko vlogo, kakršno ima v biocenozi vsak plenilec. V leksikonu (Meyer) iz 18. stoletja je navedeno, da so nizozemski mornarji prinesli kormorane iz Kitajske za lov rib.  Zdajšnji kormorani so potomci tedaj 'uvoženih' primerkov.
Potem, ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kormorana uvrstili pod popolno varstvo, se je njegova populacija začela naglo večati. Po podatkih evropske komisije jih je  zdaj že okoli dva milijona. Glede na to, da odrasel kormoran na leto požre okoli 170 kg rib, hrani pa se izključno z (živimi) ribami, to za Evropo pomeni grozovitih 340.000 ton rib. Koliko jih pogine zaradi poškodb, ki jih povzroči v primeru neuspešnega goltanja, sploh ni podatkov! Taka izguba nastane predvsem na krapovskih ribnikih in odprtih vodah vseh vrst. Postrvji ribniki in ribogojstva so manj prizadeti, ker so praviloma premajhni, da bi kormorani lahko neovirano odleteli po hranjenju, pa tudi njihova fizična zaščita je razmeroma  preprosta.


Mi, ribiški strokovnjaki in krapovski ribogojci, smo dovolj hitro zaznali problem, ki je postal tudi znanstveno dokazljiv, ko je mag. Mirko Šetina, direktor največjega ribogojstva v nekdanji Jugoslaviji s površino ribnika 3.200 ha, na zagrebški Agronomski fakulteti magistriral na podiplomskem študiju iz ribogojstva s temo Štete od ptica močvarica na ribnjačarstvu 'Jelas Polje' (Škode zaradi močvirnih ptic na ribogojstvu 'Jelas Polje'). V  omenjenem ribogojstvu se je v času desetletnega raziskovanja od 1976 do 1985) število kormoranov povečalo s petnajst (15) na 2.800, zaradi česar je postala vprašljiva rentabilnost dejavnosti. Pa ne samo  omenjenega ribogojstva, pač pa tudi vseh drugih v  nekdanji skupni državi in celo v vsem donavskem območju.

Število kormoranov je večalo še naprej. Škode so se kopičile in  nastale so tožbe proti državi s ciljem, naj slednja povrne škodo, ki jo povzroča kormoran. Nekatere od tožb so bile tudi uspešne. Toda nekdanja državna administracija, za njo pa tudi sedanja (hrvaška – op. M. K.) po dolgotrajnem zavlačevanju  in protestih vendarle dovolila odstrel, toda zgolj na ribnikih. Za odprte vode je tedanja šefinja Državnega zavoda za ornitologijo izdala avtorizirano novinarsko izjavo, da na vodah ne nastaja nobena škoda, ker vode pripadajo državi in škode ni mogoče dokazati.

V času lovsko-ribiškega sejma v Varaždinu (Hrvaška) je Hrvaška športnoribolovna zveza 3. oktobra 2009 pripravila tudi posvet o kormoranu. Osrednji poročevalec o tej problematiki je bil dr. Franz Kohl iz Avstrije z analizami in diagrami  dopolnjenim predavanjem. Prispevek je pripravil tudi upokojeni redni profesor Agronomske fakultete v Zagrebu dr. Krešimir Pažur, ki sem ga zaprosil za objavo prevoda, v kar je privolil brez zadržkov. Za njegovo popestritev našega glasila se mu iskreno zahvaljujem.
Marko Koračin

Na rekah in jezerih se je številčno stanje rib neprestano zmanjševalo tako, da so nekatere vode ostale praktično brez rib. V gornjem toku Kolpe, npr., ki je povsem salmonidno območje, je še  vedno prepovedano loviti lipana, ker se stalež te ribje vrste kljub velikim  prizadevanjem  hrvaških in slovenskih ribičev še vedno ni povrnil v nekdanje stanje, kar bi omogočalo vsaj minimalni ribolov. Konec septembra 2008 je bilo na levem lateralnem kanalu HE Dubrava na površini 7,2 ha kanala z inventarizacijo ugotovljeno 3.300 kosov merskih postrvi (od 1.500 do 1.600 kg), kljub temu pa je bil v času začetka ribolovne sezone (po prvem marcu 2009) ulov merske postrvi prava redkost. Postrvi so pojedli kormorani, ki so plenili po kanalu po zaledenitvi akumulacijskega jezera. Praktično v vsej Evropi lahko najdemo  podobne primere.

Stopnjevanje problema je povzročilo, da je Evropski parlament v Strasbourgu po burnih demonstracijah pribl. 15.000 ogorčenih ribičev in mnogih znanstvenih študijah strokovnjakov leta 1997 sprejel odločbo o odstranitvi kormorana vrste sinensis z liste zavarovanih vrst ptic. Pri naši (hrvaški – op. M. K.) birokraciji se je to zgodilo deset let pozneje. V Narodnih novinah (Uradni list – op. M. K.) Rep. Hrvaške, št. 7, z datumom 16. 1. 2006, je bil kormoran umaknjen s seznama zavarovanih vrst, vendar s tipično birokratsko omejitvijo – zavarovana je ostala »domača populacija«. To pomeni, da mora imeti vsak na Hrvaškem izvaljeni kormoran markico, na kateri piše: »Ja sam domaći kormoran, na mene se ne smije pucati!« (»Sem domači kormoran, name ni dovoljeno streljati!«) Ornitološki lobi je v Evropi, kakor je mogoče ugotoviti, še vedno zelo močan. Zato so nekatere države umaknile kormorana s seznama zavarovanih vrst, druge pa ne. Odvisno je od posameznih zakonodajalcev, pa tudi od tega, da se v nekaterih državah podobnih zadev ne urejajo na državni, pač pa na regionalnih (pokrajinskih) ravneh. V nekaterih državah so uvedli smešno majhne odstrelne kvote, ki nimajo nikakršnega učinka, ponekod so kvote skoraj neomejene. V Franciji je, npr., odstrelna kvota 40.000 osebkov, pa tudi pri takem številu odstrel ni učinkoval.

Problem kormorana je prisoten tudi v Severni Ameriki, kjer tudi povzroča veliko škodo. No, Američani so veliko bolj praktični od nas, Evropejcev, verjetno pa tudi njihova birokracija ni tako močna kot pri nas. Že okoli leta 1997 so sprejeli odlok, da je kormorane dovoljeno streljati vse leto, vendar pa je treba vsak odstrel prijaviti zaradi evidence. Čeprav so dosegli, da se število kormoranov manjša, so zadolžili rangerje,  naj pokličejo helikopter takoj po ugotovitvi, da so v gnezdih jajca. Iz helikopterjev nato jajca zastrupijo in podmladka ni. Na tak način vzdržujejo populacijo kormoranov znotraj biološkega ravnovesja. Evropejci še nismo prišli do take ravni in škode so še naprej vsako leto ogromne. Najbolj žalostno pri vsem  pa je, da so za silne škode krivi prav tisti, ki bi po službeni dolžnosti morali skrbeti za vzdrževanje biološkega ravnovesja, za  varstvo narave. To so državni uradniki, pa tudi društva, katerih  temeljna dejavnost je ohranjanje narave. Zato je bil tudi povsem logičen napis na transparentu na demonstracijah v Strasbourgu: »Kdo naj ščiti naravo pred zaščitniki narave?« Za konec: posledice takšnega dobrohotnega odnosa zaščitnikov kormoranov bodo dolgotrajne, kar je že opaziti  v manjšanju temeljne biološko-ribje mase v rekah in jezerih. Med drugim tudi zaradi prevelikega števila ribjih plenilcev  zunaj ihtiofavne. Športni ribiči že dalj časa množično vlagajo ribe iz ribogojnic, praviloma krape in šarenke, da imajo kaj loviti. Ulov vloženih rib je vsako leto večji, sonaravno gojenih pa vse manjši, zaradi česar bodo še nepredvidljive posledice. Ne smemo pozabiti, da v živinoreji, pa tudi v ribogojstvu vladajo selekcijska načela. To pomeni doseči čim ugodnejše izkoriščanje hrane, čim večjo hitrost prirasta in odpornost proti boleznim. To pa ni v soglasju s tistim, kar se v naravi dogaja brez človekovega vpliva, ker tam vladajo druga načela in ne ekonomska.

Dr. sc. Krešimir Pažur, prof.
prevod: Marko Koračin